Dost liet ima Rečan?
Vemo de uradno smo ga karstil na 19. aprila 1969 du Cedade, kar par nodarje Cevaro se je zbralo 13 benečanov. Srečna številka.
Pa Rečan je začel dielat dost liet priet. Ni imeu imena, kuk moreta pomislit. Ob začetku šestdesetih liet, tle po Rečanski dolin – za glih jo poviedat mi Rečan nismo dost nucal telo ime – je naraščala močna želja do spoštovanja naše slovienske kulture. Je bluo en kup mladih, ki so mislili s svojo glavo in ki takratni nacionalist niso bli v stanu daržat tu jarme.
Za vas, mladi, ki ne poznate globoko našo bližnjo zgodovino, je potrieba poviedat de tenčas, in še dost liet potle, tle par nas je ragirala »Gladio«, ki je bla na tajna organizacija. Se je čulo de obstaja, pa nobedan jo ni poznu; in je miela en sam cilj: pregnat naše judi po sviete in podkopat slovienščino.
Tel mlad so začel pripravijat majhane prireditve, konference in zbori so začel nazaj piet.
Vsa tela razgibanost je krožila okuole lieške fare. Tle, tedanji škof Zaffonato je biu pošju nega mladega laškega farja, Romanin, ta z Qualsa. Mu je biu naročiu »mettere a posto le cose«, ki je pomenilo končat tiste dielo ki so bli začel nih deset liet prej, kar so pregnal pre Artura Blasutta iz Viškuorše in ga nadomestil s furlanskim farjam. Tel mlad far ku je paršu, je zastopu de reči so ble zlo drugač ku k’so gledal prenaredit du Vidne.
Z veliko težavo, ker predsodku jih ne takoj preženeš, je počas zastopu, de kar so mislili in pravli slovienski fari je bla resnica, in de nacionalist in Gladio so bli paklenska stvar.
Malo liet potle se je uarnu v Benečijo še Rino Marchig, mlad far, resen, očarliu, idealist in pesnik. In barčica je začela hitro plut.
Nacionalist, parvo zmedeni, potle razjezeni, so začel napadat tele dva farja, in tiste ki so z njimi sodeloval. Napadi so bli sramljivi in donas nerazumljivi, so namazal use ziduove z neumnimi napisi, so jasno pravli in pisal na letakah »Ve la faremo pagare«. Pa upor je biu močnejši in zgodovina pri nas je zbrala novo pot.
Rečan je napravu stuojke reči. Omenimo samuo te nar buj važno, veliko in poznano: Senjam Beneške piesmi. Tu telim sejme Benečija pokaže te narlieuš svoj obraz, znanost in iznajdljivost. Desetine in desetine pesniku in glasbeniku so pokazal, lieto za lietan, ki vajajo in ki za no bogatijo imajo u sebe.
Te narbuj imenitni razumniki so sodelovali na sejmu. Od Izidorja Predana do Rinalda Luščaka. Tele zadnji, globok pesnik, plemenit, eleganten klavirski akorder, je uporabu usako priložnost za zahvalit Društvo: »Če bi imeu možnost ankrat, ki reči san biu mu napisat…«.
(Aldo Klodič, 2009)
